Sprejemam, odpuščam in spuščam - njemu in sebi

Večkrat sem že pisala o odpuščanju in kako je to pomembno. Govorila drugim in se sploh nisem zavedala, da v bistvu govorim predvsem sebi. Zanimivo, a ne? Zdaj sem dobila uvid v vse to, zakaj sem to tako poudarjala in res želim deliti z vami.

Moja duša želi, da to napišem. Takšna pač je. Rada piše.

Včeraj zvečer sem ob povezavi z vodniki dobila več sporočil, a čisto na koncu je prišlo tole: »Spusti in odpusti«.

Ja, saj vem, da morem.

Sprejela sem že, nisem pa še odpustila in spustila.

In zato zdaj pišem.

Da bom odpustila in spustila stran od sebe in predala v vesolje namero, da sprejemam in da se je vse zgodilo z razlogom.

Moralo se je.

Bila sem stara dobrih 18 let, ko sta se starša odločila, da se bosta ločila. Ločitev je bila neizbežna. Nista mogla več zdržati v odnosu. Odnos ni bil več odnos, temeljil je na nerazumevanju, bolečini, strahu pred tem kaj sledi, negotovosti, veliko je bilo izrečenih težkih besed, spoštovanja ni bilo več, ljubezni pa ravno tako ne. Tudi fizično nasilje je bilo prisotno. Živeti v takšnem okolju je bilo preveč naporno in stresno zanju in za mene.

Ati se je takrat odselil. Ne čisto pomirjen s celotno situacijo, se je vračal nazaj v stanovanje in ustvarjal stres še naprej. Z bratom, ki je bil takrat še manjši, in mamo, smo s težavo prenašali vse to. V tistem obdobju sem si želela samo mirno preživeti dan in imeti mirno noč. Ker sem bila najstnica, sem iskala uteho v družbi in fantu, ob katerem sem takrat čutila varnost in ljubezen.

Ati je prehajal iz enega počutja v drugo, od jeze in besa, v žalost in melanholijo. Če se mu je na trenutke zdelo, da ni izgubil nič, je ob srečanjih z mano in bratom, kaj hitro ugotovil, da je izgubil zelo veliko. Tudi nama je bilo takrat zelo hudo. Ko smo imeli stik, smo se običajno dobili nekje v gostilni, kjer pa stik nikakor ni bil to kar bi moral biti. Običajno je ati ob tem zvrnil tudi kakšen kozarec alkohola preveč, kar pa je v njemu spodbudilo vse tisto, kar je bilo potisnjeno globoko v njegovo srce in dušo.

Velikokrat se je najin stik končal na način, da sem se z njim skregala in odpeljala brata domov. Jezna in razočarana sem bila nad njim, ker je pil alkohol in jezna in razočarana sem bila, ker sem videla, da propada. Močno propada.

Nato pa se je zgodilo, da je ati povedal, da ima drugo žensko. Mlajšo od sebe 13 let, kar je pomenilo, da je bila malo starejša od mene. Seveda sem jo videla, videla sem jo kakšna je in ocenjevala sem jo. Ni mi bila všeč, še manj pa mi je bilo všeč kako se je obnašala ob mojem atiju.

Mojem atiju.

Kako lahko ena ženska pride in mi vzame atija?

Mi lahko prosim poveste, kako se lahko to zgodi?

Zakaj ati ni več samo moj?

Pa bi moral biti – samo moj, moj, moj.

Kdo me bo zdaj varoval?

Kdo me bo zdaj vozil na smučanje?

Kdo mi bo zdaj rekel: »Rad te imam moja Darči!«

On mi tega ni več rekel. Ni me ni več peljal na smučanje. Ni bil več moj.

Bolelo me je, zelo bolelo.

A ker sem bila jezna nanj, sem seveda to izražala na svoj način. Z uporom najstnice in na način, ki mi je bil poznan. Kregala sem se z njim in bila samosvoja. Mislila sem, da mi bo to pomagalo, da bom tako našla pot do njega, a je bilo ravno nasprotno.

Če sem bila trmasta in nisem želela na stik, ga pač nisem imela.

V svojem srcu pa sem zelo trpela, a tega nisem hotela pokazati. Prav nisem hotela.

»Jaz se pa tega ne grem. Če hoče imeti stik, se bo pa že potrudil.« sem si mislila in trmarila po svoje naprej.

Vse česar se spomnim tistih dni in kar mi sedaj prihaja iz spominov je to, da sem bila nanj tako jezna, da si nisem dovolila, da mi pride blizu.

Danes pa vem, da sem bila v bistvu tako globoko žalostna, ker ga ni bilo več tu samo zame, da sem to izražala na svoj način. Svoje občutke sem globoko zakopala in si nisem dovolila odpreti zanje zato, da me ne bi mogel več prizadeti ali prizadeti še bolj kot sem že bila.

A prizadet je bil tudi on.

Ni pričakoval takšne moje reakcije.

Ni pričakoval takšnega upora, ko pa sem vendar bila njegova ljubljenka.

Razočarala sem ga.

Danes to vem.

A takrat nisva znala tega skomunicirat.

Jaz sem zaradi jeze nanj bila fokusirana samo na to, kako nekaj ne bom naredila, s čimer bi mu ugodila, da nisem razmišljala na način, da bom s tem ugodila tudi sebi. Bila sem neuka, nisem vedela kako si pomagati in sem ta čustva samo globoko zakopala v sebe in jih pustila spati, vse dokler je to šlo.

Moj ati je takrat iskal srečo drugje.

Našel jo je ob tej drugi ženski.

Ne glede na to, kako nihče ni odobraval te njune veze, da sem mu jaz obrnila hrbet in mi to ni bilo všeč, ne glede na to, kako so mu vsi govorili, da ona ni prava ženska zanj, še vedno vidim njega kako ponosno je stopal ob njej.

Kako je želel pokazati in povedati vsem: »Srečen sem.

Poglejte me, kako sem srečen. Poglejte kako lepa ženska je. Rad jo imam.«

Prav vidim ga še zdaj, kako mu je prijalo biti ob njej in se z njo pokazati celemu svetu.

Jaz takrat nisem videla njegove sreče, ker sem bila sama zelo močno prizadeta. Prizadeta od ločitve, od tega, da sem ga izgubila in od tega, da je zdaj njegova pozornost na drugi ženski in ne več na meni.

Nisem videla, da je res SREČEN.

Nisem videla, da je našel kar je iskal celo življenje – vsaj mislil je tako.

In nihče mu ni verjel, verjel pa je on sam.

Žal se njegova zgodba z njo ni končala tako kot si je želel. Ženska ni ostala z njim. Ko je bil v bolnici zaradi pljučnice, mu je spakirala stvari in ga postavila pred vrata stanovanja z besedami: «Z bolnim človekom si nimam kaj pomagat.« 

In takrat ni imel več kaj. Po treh tednih prihoda iz bolnišnice, ni našel več motivacije, volje, smisla za življenje. Izgubil je družino, otroke in sebe. Najbolj sebe.

In odločil se je oditi.

Ko po vseh teh letih, odkar ga ni, še vedno premlevam njegovo življenje in iščem primerjave s svojim, vidim in spoznavam, da sem z njegovim odhodom izgubila veliko. In vse kar sem z njegovim odhodom izgubila, iščem skozi moje življenje.

In če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi naredila eno:

Povedala bi mu, da mu privoščim, da je srečen, kajti to je vse kar v življenju šteje.

Povedala bi mu, da sem neizmerno ponosna nanj, da je spoznal, da še lahko ljubi in da si je dovolil vzbuditi tista čustva, ki so v njemu spala.

Z vsem spoštovanjem do moje mame, njegove žene, danes vem, da je iskal nekaj kar prej ni imel.

Danes obe z mami veva, da je bil res zaljubljen in srečen.

Danes vem, da je takrat ob tej svoji zaljubljenosti, zelo zelo rabil tudi mojo podporo. Rabil jo je bolj  kot karkoli drugega, a je ni dobil.

Danes sem prepoznala svoje ravnanje za napačno in ga sprejemam.

Sprejemam, da nisem znala drugače.

Nisem imela moči, da bi ravnala drugače.

Še več, poslušala sem ego in ne svoje srce.

In danes odpuščam njemu vse tisto, s čimer me je prizadel.

In danes odpuščam sebi vse s čimer sem ga jaz prizadela.

Danes bi ravnala drugače – iz svojega srca in nič drugače.

Danes ne znam več drugače.

Ko to pišem, jočem. Solze tečejo kar same od sebe in sprošča se nekaj, ker je bilo v meni mnogo let. Sprošča se spoznanje, da ravnanja ne morem popravit, lahko pa ga sprejmem, odpustim in spustim.

To ne želim več nositi kot svoje breme.

Zato dragi ati, moj angel v nebesih.

Pokazal si mi kako pomembno je slediti sebi, a na koncu vseeno obupal.

Si pa danes zelo močno z mano, tako v mojem srcu, kot v povezavi z mano.

Še vedno slišim tisti tvoj stavek: »Rad te imam Darči moja«.

Vem, da nikoli nisi nehal biti moj…

Rada te imam ati moj.

Darja SPeresom