Bila je mlada punca, rosnih 19 let, ko se je odločila oditi svojo pot. Imela je službo, prejemala je plačo, lahko se je preživljala sama. Starše je seznanila o tem in sta jo podprla, čeprav sta bila ob tem zelo zadržana. Pa vendar, nista je želela omejevati. Pomagala sta ji ob selitvi in njena samostojnost se je začela.
Ob tem, da je bila sama v stanovanju, je doživljala velike izkušnje. Biti sama, je namreč za njo pomenilo nekaj, česar ni bila vajena. Izhajala je iz družine s tremi otroki, kjer se je vedno nekaj dogajalo. Tako je vedno našla priliko za druženje v svojem novem domu, da le ni bila sama.
Imela je prijatelja, družbo, prijateljice, ki so prihajali na obisk. Vedno je bilo veselo in prijetno, ko je bila v družbi, a sama s sabo ni bila rada. To ji je bilo tuje in počutila se je osamljeno.
Kolega ji je govoril: «Bodi sama. Koristilo ti bo. Tako boš našla svoj mir.«
Ni ji bilo všeč, da je to slišala. Ni ga razumela.
V svojem življenju se je tako srečevala z različnimi ljudmi, tako v službi kot tudi privat.
Ona je bila ona – direktna in neposredna, hitrih misli in besed, vzkipljiva in na trenutke kar malo neprijetna, če si jo »dobil na levi nogi«.
V življenje so prihajali moški, različni moški. Sprejemala jih je in za vsakega izmed njih »mislila«, da je pravi. Prehajala je iz veze v vezo in z vsakim porušenim odnosom, je postajala bolj in bolj zmedena in nesamostojna. Vedno bolj ji je manjkal »pravi moški« v njenem življenju in vedno bolj se je izgubljala v odnosu same do sebe.
Šoki so sledili še naprej. Izgubila je svoj fokus in pozabila na svoje cilje. Živela je za partnerja in njegove cilje. Čustveno je bila izčrpana, in navsezadnje tudi fizično. Tako je prišla do faze izgorelosti – telo jo je opozorilo, da ne more več tako nadaljevati.
Nato se je v njenem, že tako sesutem življenju, zgodilo še nekaj, kar jo je še dodatno zaznamovalo. Mami in oči sta ji sporočila, da se bosta ločila in da ima mami drugega moškega.
No, kaj takega si pa tudi ni mislila, da bi se ji lahko zgodilo. Ko pa je vendar delovalo vse dokaj ok…
Da je lažje preživljala dneve, si je v tem času že priskrbela psihično pomoč in psihologinja jo je vodila skozi proces, da je pričela bolje opazovati vse kar se ji dogaja in je pričela gledati svoje življenje z »odprtimi« očmi.
Vedno bolj so postala zanjo pomembna naslednja vprašanja:
"Kdo sem in kaj si želim zase?"
"Je to res to, kar si želim zase?"
"Ali živim sebe ali živim njegovo življenje?"
"Česa sem vredna in kaj si zaslužim?"
Pot jo je vodila naprej v preizkušnje, ki jih je nalagalo življenje.
Ponovno je vstopila v odnos, ki ga je že enkrat zaključila in za katerega je mislila, da je pravi in da bo zdaj možno peljati stvari drugače. Pa je kaj hitro ugotovila, da mora ta odnos dokončno zaključiti.
Odnos je ni več izpopolnjeval.
Zaradi svojih globokih bolečin in hude želje po objemu moškega, po varnosti, ki si jo je zase želela in po tem, da bi bila sprejeta, se je zelo hitro znašla spet v odnosu z moškim. Tokrat je zelo hitro ugotovila, da tudi to ne bo šlo. Ko je želela iz odnosa izstopiti in razmerje končati, se je zgodil nov šok v njenem življenju.
Moški, s katerim se je videvala, je večkrat zašel v družbo in s prijatelji pijančeval. Tako je bilo tudi tistega večera, ko sta bila zmenjena, da ga pride iskat k prijateljem, ko jo bo poklical.
Ni je poklical, da naj pride po njega...
Ni prejela njegovega klica. Poklicali so jo iz bolnišnice, v katero je bil sprejet. Povedali so ji, da je doživel hudo prometno nesrečo, da je v kritičnem stanju in da bodo vedeli kaj več, ko ga bodo operirali.
Kaos, skrb, stres, žalost, jeza, bolečina, žalost, jok…
Znova in znova…
In spet ni prav vedela, kje začeti in kako se tega lotiti. Poznala ga je dva meseca in se čutila popolnoma odgovorno za vse kar se je zgodilo, ker ni mogla preprečiti tega kar se je zgodilo… Kako vendar bi, saj je ni poklical, ampak je pijan sedel na motor in zaradi prevelike hitrosti zletel s ceste. Stanje je bilo kritično in resno in veliko breme za njega, njegovo družino in za njo. Zaradi hudih poškodb hrbtenice, je bil dalj časa v komi, se učil na novo hoditi, vse do sedaj, ko se počasi navaja na samostojno življenje, ki nikoli več ne bo enako kot je bilo.
V času njegovega zdravljenja je intenzivno sodelovala, ga obiskovala in mu pomagala, a je hkrati ta odnos postavljala na nove temelje, upajoč, da bo tudi on dojel česar ga je naučil ta dogodek.
Ob njemu se je zelo zdravila tudi sama.
V tem času sva intenzivno sodelovali tudi že midve. Osredotočali sva se na sporočila vodnikov, ki so bila v tistem obdobju zelo močna in zelo zgovorna. Čas je bil za celjenje njenih bolečin. Fokus je bil na njej, na njenem življenju in na tem kaj je za njo dobro. Zelo je bila pripravljena slišati vodnike in tako sva čistili njeno »prtljago iz preteklosti« in pričeli predelovati njeno življenjsko zgodbo, ki sem jo v večini zapisala.
Nikdar nisem vedela kaj se bo pokazalo ob readingu, vedno sem vse prepustila vodnikom, da me vodijo. In tako sva, skozi čas enega leta, prepoznali bolečino v odnosu do mame; v odnosu do očeta; bolečino ob ločitvi staršev; bolečino ob vseh odnosih, ki se niso končali, kot bi si zase želela.
Veliko je bilo v njej, veliko neizrečenih besed in misli, ki so švigale sem in tja, brez pravega fokusa in cilja. Močno sva se povezali v tem času in postala mi je blizu.
Meni je lahko zaupala vse kar se ji dogaja. Vedno sem k temu pristopila z veliko mero jasnosti in odgovornosti do nje in njenega življenja.
Bili so tudi trenutki, ko se z mano ni strinjala in ji ni bilo všeč, da sem ji naložila odgovornost za to, kar je naredila. A sem ji zaupala, da bo v vsem tem prepoznala sebe in svojo izkušnjo v konkretni situaciji.
Vedno znova se je naučila - iz svojih izkušenj.
Lažje ji je bilo, da sva se o tem pogovorili in ker je dobila na situacijo tudi širši pogled, je vse sprejela.
Danes lahko rečem, da ONA zmore pogledati vase in pogledati na svoje življenje iz širše perspektive.
ONA zmore pogledati na ločitev svojih staršev kot na izkušnjo, ki so jo morali dobiti vsi v tej družini.
Danes ONA razume mamo in jo sprejema. Je na poti, da sprejme tudi očeta in njegov del zgodbe.
Danes ONA ve, da zmore sprejeti vse, kar se ji je zgodilo v življenju in razume, da se je vse dogajalo za njeno najvišje dobro.
Danes ONA sprejema odločitve, ki so zrele, premišljene in z njimi seznani tiste, ki se jih to tiče, na spoštljiv način.
ONA vse to zmore, ker ne deluje več iz svoje bolečine in travme. Zato, ker ne deluje več iz tega, da je bila spregledana kot otrok. Zato ker ne deluje več iz starega načina razmišljanja.
Danes ONA odpira oči drugim in jim nastavlja ogledalo in danes ona ve, da zmore iti še naprej.
Danes ONA živi življenje in sprejema odločitve za svoje življenje, v katerih se vedno znova vpraša:
Ali je to dobro zame?
Ali je to ok?
Kaj me to uči?
In ali to podpira mojo dušo?«.
Danes ONA ve, da zmore doseči še veliko in da je njena pot samo naprej.
Ko pa se malo ustavi in zaniha na svoji poti, v svojih občutkih in dejanjih, se mi javi. In zelo hitro spet dobi napotke vodnikov in mene, kako naprej.
In vedno znova si, ob srečanju preko spleta, na koncu podariva »virtualen« objem, ki je tako zelo pomemben v njenem življenju.
In če kdaj, potem zdaj, ONA zna podariti objem, tudi v realnem svetu.
In naučila se je biti sama.
Naučila se je s svojo voljo in vztrajnostjo. Z željo, da zmore, da lahko in da ji bo lepše.
In seveda ji je.
Ker ONA ve, da zmore.
Darja SPeresom
Kommentare