LUČKA, KI JO IŠČEŠ, SI TI

Ste se že kdaj znašli na točki, ko niste vedeli, kako naprej?

Kot da potrebujete le majhno lučko, ki bi vam osvetlila naslednji korak.

Kot da stojite sredi tunela in verjamete, da nekje vendarle obstaja izhod.

No, tudi jaz sem bila nekoč na takšnem mestu.

Ko nisem vedela kako dalje.

A vedno znova sem vedela, da me nekaj kliče k spremembi.

Da mi notranji glas šepeta – samo pojdi, zaupaj, vse bo ok.

Pa sem šla.

Hodila to svojo pot in ves čas gledala tisto majhno lučko, ki mi je svetila.

Tisto lučko, ki je bila včasih bolj svetla, včasih manj, včasih pa se je skrila.

A tudi ko se je skrila, sem čutila, da je.

Da obstaja.

Dokler nisem ugotovila nekaj.

Da je tista lučka, ki sem ji ves čas sledila, pravzaprav v meni.

Da nisem našla nove luči.

Odkrila sem, da je ves čas ŽE svetila v meni.

Samo pozabila sem jo pogledati.

Lučka je del mene.

In lučka, ki sveti, sem pravzaprav JAZ sama.

In da se prižgem toliko kolikor si dovolim svetiti.

In da svetim zase toliko kot želim sama.

Ko se odločim, svetim sebi močneje.

Ko se odločim, da ne svetim, pa se zgodi tudi to.

Takrat se izklopim.

Kajti tudi ta izklop potrebujem.

Da se spet povežem.

In odkar sem se vrnila iz južne Francije, kjer sem hodila po iniciacijski poti Marije Magdalene, se življenje odvija drugače.

V meni je še več miru, lahkotnosti, radosti.

Veliko občutkov, ki sem jih dolga leta nosila, je izgubilo svojo moč.

Ostalo je veliko več miru.

Veliko več mene.

Na tej poti sem spuščala vse, kar sem čutila, da ne pripada več meni.

Vzorce, bremena, stare zgodbe.

Vse, kar sem bila pripravljena odložiti.

Tja sem šla z eno samo namero, da naj razpade vse kar ni moje.

Vse.

In da ne želim več kontrolirati ničesar v svojem življenju.

Ničesar.

Popolnoma sem se predala življenju.

In vsakodnevno srkala modrosti modre ženske Marije Magdalene.

Pa ne skozi um/misli, ampak skozi občutke.

Telo je zaznavalo veliko vsega.

Od popolne predaje, do občutkov radosti brez meja.

Lahkotnosti.

Občutkov, da bi lahko poletela, kot Vila…

In vse je bilo tako poznano…

Znano…

In ko sem se uzrla nazaj in pogledala na Darijo pred 15 leti, sem obstala.

Kdo je ta Darija prej in kdo je ta Darija zdaj?

Med eno in drugo je 15 let življenja.

Je POT.

Prehodila sem jo.

In ponosna sem na to.

Hvaležna.

Da sem sledila sebi.

Da sem si dovolila.

In da sem videla tisto lučko, ki mi je svetila.

Kajti svetila je meni.

Nosila sem jo v sebi.

Kot jo nosiš tudi ti…

Morda danes ne potrebuješ iskati nove luči.

Morda potrebuješ le za trenutek obstati in dovoliti.

Dovoliti, da zasveti tista lučka, ki je ves čas v tebi. ❤️

Darija - Darja SPeresom