top of page

Osvoboditev strahu - lahkotnost življenja

Odkar se spomnim svojih stikov z vodo v bazenu ali v morju, sem imela strah pred tem, da glavo potopim v vodo. Vsi, ki so odraščali z mano, ali pa bili del mojega življenja, točno vedo, da sem se bala potapljanja v vodi in da sem vedno plavala samo tako, da si glave in las nisem zmočila.

To zelo dobro vesta tudi moja otroka, saj z mano nikdar nista mogla zganjati norčij v vodi.

Neprijetno sem se počutila v vodi, še posebej takrat kadar je bilo morje valovito. Nisem marala v vodo, saj me je bilo preveč strah, da me bo val zalil in se bom potopila...

 

Kot otrok sem doživela eno izkušnjo, za katero sem dolgo časa mislila, da je »kriva« za ta moj strah. Z družino in z več sorodniki smo se nekega dne peljali s staro turistično barko na otok v bližini otoka Raba.

Vse je bilo super in lepo, dokler nas ni zajelo hudo neurje.

Mene in ostale otroke so skrili pod ponjavo, na dno ladjice, da nismo videli kaj se dogaja.


Četudi nismo videli, smo pa zelo dobro vse slišali. 

Vsi okoli nas so namreč jokali, kričali in se bali, da se bo naša ladjica potopila.

Naš kapetan Stipe, je situacijo, navkljub res zelo slabim razmeram, zelo dobro obvladal in tako smo se varno vrnili na obalo.

Prestrašeni smo, ob sestopu z barke, seveda izrekali zahvalo našemu Stipetu, da nas je kljub vsemu varno uspel pripeljat nazaj na otok Rab. On pa je ob tem samo glasno rekel:

«Sad se možemo zahvaliti jedino Bogu. On nas je spasio«.


Verjetno res, sem si mislila takrat. Bila sem majhna punčka, nisem razumela, le zavedala sem se, da smo bili vsi v veliki nevarnosti in bi se nam res lahko zgodila tragedija.

 

Ta strah me je spremljal ves čas.

Nisem marala voženj s čolnom po morju, ni mi bilo všeč to, da nisem imela nadzora nad dihanjem – kajti tudi to, se zgodi, ko daš glavo pod vodo.

Skratka s tem sem se borila in nekako sprejela, da bo pač tako skozi celo življenje.

 

V času, ko sem bila del šole Natalije Bracci, smo se zelo veliko naučili o sebi, dobili ogromno navodil za svoje življenje in o tem kako je pomembno prepoznati najprej sebe, odkriti sebe v svoje globine in kako nato lahko vsa ta znanja uporabimo tudi za druge.


Eden mojih velikih spoznanj za moje življenje je bila učna ura, ko smo se skozi meditacijo srečali s svojim vodnikom na način, da smo se povezali z energijo vodniki in izvedli Avtomatsko pisanje. To pomeni, da smo pisali besedilo, ki ga piše vodnik, in sicer tako, da uporabi naše roke.


Ojoj, spet nekaj "čudnega".


Ja, tudi meni je bilo.

Ampak sem se prepustila in napisala sem dolgo sporočilo, ki je bilo v bistvu sporočilo mojega vodnika, v katerem mi je sporočil kdaj sva se spoznala in kako je on postal moj vodnik.


Pisala sem v angleščini, saj moj vodnik govori angleško.


Ime mu je Elliot.

Povedal in zapisal je zgodbo o tem, kako sva se spoznala, v kakšni povezavi sva bila in kaj sva skupaj počela. Nato mi je povedal tudi, kako je umrl…

 

No, tu pa sem obnemela, ko sem z meditacijo končala in končala s pisanjem.


Dobila sem odgovor na to, zakaj ne dam glave pod vodo. Dobila sem odgovor na to, od kod izvira moj strah pred tem, da bi se potopila pod vodo.

 




Ja – v enem od preteklih življenj, sem živela v Kaliforniji, ob obali.


Saj veste, tam so plaže "surferjev".


Bila sem mladenič in moj prijatelj Elliot tudi.

Bila sva prijatelja.


Nekega dne sva tako skupaj preganjala dolgčas med valovi in v nekem trenutku se mu je zgodilo, da ga je zalil velik val.


Izpod tega vala pa se ni več rešil.


Bila/Bil sem zraven, a mu nisem mogel pomagat.


Samo nemo sem gledal/a, kaj se je zgodilo.

 





V sporočilu vodnika, mi je bilo povedano, da od tod izvira moj strah pred potapljanjem pod vodo in pred tem, da me zalije val.


Dobila sem odgovor zase, za svoje doživljanje tega dela sebe.


Dobila sem odgovor, ne da bi sploh kdaj koli pomislila, da je povezano.


Zdaj vem, veliko je povezano s preteklimi življenji.

Zelo veliko.

Saj Duša potuje skozi več življenj in prenaša s sabo izkušnje iz vseh življenj.


In ja, zato je včasih tako naporno - ko ne vemo, kaj se dogaja, ker ne znamo povezat.

Ampak vedno je povezava, vedno je.

Tako je bila tudi pri meni.


Kmalu po tem, ko sem dobila to sporočilo, sem šla s partnerjem na morje. Vmes sem že pozabila na izkušnjo ob avtomatskem pisanju in sem pozabila na sporočilo, ki sem ga prejela.

A sem se kaj hitro spomnila na sporočilo...


Ko sva s partnerjem plavala, je bila voda zelo mirna.

Meni pa se je zdelo, da mi glavo vleče pod vodo.

In nič mi ni bilo jasno.

Vedno bolj sem bila z glavo v vodi.

"Kaj se dogaja?" se vprašam.

»Samo zaupaj. Ti zmoreš.« sem slišala glas.


Vmes me partner, kot da bi vedel, vpraša:

»Kdaj se boš opogumila, da daš glavo pod vodo?

Tu sem, naj te ne bo strah.

Ti bom pomagal.

Nič se ti ne more zgoditi.«


Pogledam ga in rečem, pojdi malo naprej in bom.

Pa pravi on:

»Ne bi šla raje v nižjo vodo.

Bo lažje.

Da premagaš to, boš lažje v nižji vodi.«


Pa mu povem, da zmorem od tu, kjer je voda globoka.

 

Pogleda me in reče:

»Ok, Daj, ko boš pripravljena.«

 



Zadiham, pogledam njega in potem zaprem oči.


Glavo dam pod vodo in naredim nekaj zamahov pod vodo.


Nato glavo dvignem, se otresem in pogledam.


Gleda me in ne more verjeti:

 

»Ja, bravo, kako ti je pa zdaj to uspelo.


Pa toliko časa sem ste pregovarjal, da daj.


Zdaj pa si to naredila, kot da si plavala tako že od nekdaj…


Nič mi ni jasno.«



Pa mu odvrnem:

«Tudi meni ne.

Vse ti bom razložila.

A najprej greva do obale, da me boš slikal.

To sliko morata dobiti otroka.

Nikdar me še nista videla, da imam mokro glavo od plavanja…«

 

Ja, in tako je bilo.

Otroka sta dobila sliko.


In hčera mi napiše:

»Mami, pa ti nikdar nisi plavala pod vodo.

Kaj pa se je zgodilo?«


Sin mi je čestital za pogum.


Mojo zgodbo sem delila z njima, ko smo prišli skupaj.

Partnerju pa sem jo seveda razložila takoj.

Če ne bi bil zraven prej in potem, ne bi verjel.

Še danes težko verjame, pa vendar.

 

Zgodilo se je in meni je to zelo pomembno.

 

Ja, čudno se zdi, da je bil ta strah prisoten iz preteklega življenja.

A je bil.


In dokler se nisem tega strahu rešila, nisem mogla uživat v morju in plavanju pod vodo...

 

Danes uživam v vodi.

In ko mi sin reče:

»Mami, a veš kako fajn te je videt, ko daš glavo pod vodo in da tako plavaš z nami«…


Solze dobim v oči, ko pomislim, kaj vse sem zamudila z njima zaradi tega in kaj sem zamudila sama.

 

Veliko je bilo potrebno storiti, da sem osvojila tudi to.


Za nekoga je to malenkost, zame je bilo to veliko spoznanje.

In zdaj sem z morjem povezana še bolj.

Drugače ga čutim.


Strahu do plavanja pod vodo ni več.

In pri tem mi je pomagal moj vodnik s svojim sporočilom - ker sem bila takrat pripravljena to spremeniti v svojem življenju...


Strah me je spremljal v veliko obdobjih mojega življenja, a vesela sem, da sem premagala vsaj enega...


Počasi premagujem sebe.

In tako je tudi prav.

Vsak proces rabi čas in vsaka sprememba pride, ko smo na njo pripravljeni.


In vsaka mala zmaga prinese olajšanje in večjo lahkotnost...


Darja SPeresom

 

コメント


bottom of page